menu

Staranje

Če bi me bil Igor vprašal, zakaj se je nekako zataknil v enem položaju in ne more obračati hrbtenice, bi mu predlagal, naj svoje vsakodnevne gibe, navade in misli primerja s tistimi izpred petindvajsetih let, ko jih je imel trideset.

 

Rekel bi mu, naj raznovrstnost svojega početja danes primerja z raznovrstnostjo tistega, kar je počel tedaj. Vprašal bi ga, ali meni, da je njegovo življenje v zadnjih petindvajsetih letih postalo bolj bogato in ga vodilo v nove smeri, oziroma ali je postalo bolj osredotočeno in kvečjemu bolj specializirano. Vprašal bi ga, ali se njegova današnja prizadevanja, izzivi, upi in strahovi po kompleksnosti in številčnosti sploh lahko primerjajo s tistimi iz časa, ko jih je imel trideset.

 

Eden izmed mitov, povezanih s staranjem, je, da v starosti ne moremo več početi vsega, kar smo lahko nekoč. Toda v resnici s staranjem pač prenehamo početi tisto, kar smo nekoč.

 

Ko iskanje poklica nadomesti trajno “delo”, ko se iskanje partnerja ustali v zakon, ko iz številnih pričakovanj izide končno število izpolnitev, ko se težnje pretvorijo v gotovosti in ko široko paleto potencialnih gibov počasi nadomestimo z majhnim naborom gibov, ki nam preidejo v navado – tedaj se v določenem trenutku neizogibno zavemo, da gledamo in se premikamo v le malo smereh. Ko pretehtamo vse možnosti, ki so nam v življenju na voljo, in nekatere zavržemo, se sčasoma ustalimo v dnevno rutino izbranih gibov in opravkov, to pa naše življenjske funkcije omeji in specializira.

 

Igorjevo življenje je postalo rutina brez sprememb, podobno kot življenja številnih odraslih. Zdi se, da je splošno sprejeti cilj ‘’odraslosti’’ to, da se človek ustali in si zagotovi varnost, da svoje življenje utiri v fiksen vzorec, s pomočjo katerega ubeži negotovosti, ki jo prinaša svoboda, in neodločnosti, povezani z vedno novimi stremljenji. Podobno kot je posamezno človeško bitje zapeljano v splošno sprejeto prepričanje, da osebna izpolnitev pravzaprav pomeni umirjen, varen in zamejen način življenja, tako se tudi naše telesne funkcije prilagodijo in postajajo bolj enostavne, preproste in toge.

 

Igor se je prenehal ozirati naokoli. Ni več čutil potrebe, da bi se oziral naokoli. Konec koncev, ali ni bistvo življenja to, da se prenehaš ozirati naokoli in se ustališ?

 

Natanko tako je deloval Igor. Njegovo vsakodnevno življenje je postajalo vedno manj raznoliko in vedno bolj specializirano. Svojih štiriindvajset vretenc ni več čutil in premikal, zato so se zlepila v eno samo neločljivo gmoto, in na podoben način so Igorjevo zavedanje in potencialna dejanja poniknili v njegovem enosmernem življenju.

 

Ko sva s pomočjo mojih “učnih ur” na neverbalni in torej podzavestni ravni izničila učinek njegove nezavedne in brezpogojne akulturacije in tako spodbudila njegovo senzorno-motorično prebujanje, so se v Igorju iz enakega razloga pričela prebujati nova stremljenja in pustolovski duh. Zdaj je imel na voljo več možnosti, spet se je lahko oziral naokoli in stremel za novimi cilji.

 

Povedati želim, da živo bitje, ko se začne – skozi življenske in gibalne funkcije – bolje razumeti in čutiti od znotraj, premosorazmerno z odkrivanjem svoje osebnosti odkriva svoj fizično-motorični profil. Vsak posameznik, vsako živo bitje, istočasno razkriva svoj “um” in svoje “telo”.

 

Gibanje in proprioceptični repertoar takega posameznika pa lahko postajata ali vedno večja in bolj raznovrstna ali pa vedno manjša in bolj enolična.

 

Aleš Ernst, učitelj AEQ metode® 5. stopnje

 

tel. : 00386(0)74990871
mail: info@aeq.si
YouTube Facebook